Strokovno mnenje o kvaliteti restavriranih filmov o Kekcu

Strokovno mnenje o kvaliteti restavriranih filmov o Kekcu

Jure Černec, predsednik Združenja filmskih snemalcev slovenije (ZFS), Simon Tanšek, tajnik in Lev Predan Kowarski, član, v imenu članstva in v svojem imenu izražamo zaskrbljenost glede kvalitete procesa digitaliziranja in restavriranja slovenske filmske dediščine – filmov o Kekcu.Ostro nasprotujemo javnemu prikazovanju na novo digitaliziranih in restavriranih filmov Kekec, Srečno, Kekec ter Kekčeve ukane, ker menimo, da ne dosegajo strokovnih standardov kvalitete kakršno si zasluži klasika slovenske filmske dediščine.

---

STROKOVNA UTEMELJITEV:

Filmi o Kekcu so bil digitalizirani in restavrirani v restavratorskem oddelku Jugoslovanske kinoteke v Beogradu. Na projekciji za strokovno javnost smo si 20.09.2016 ogledali filma Kekec in Srečno, Kekec. Ob ogledu smo ugotovili sledeče pomanjkljivosti:

 

Kekec (1951):

• Slika je na več delih zlasti v prvi tretjini filma nekontrastna, kar izvira iz pomankljive svetlobne in kontrastne korekcije. V procesu restavriranja bi bilo potrebno kontrast povrniti na raven pozitiv kopije, kar je potrdil tudi navzoči direktor fotografije filma Ivan Marinček. Namen restavriranja je pridobiti originalni pozitiv kopiji najbližjo možno sliko. Takšno, kot je bila na dan premiere. Restavratorji so povedali, da niso ne iskali in se ne posluževali morebitnih obstoječih referenčnih kopij. Levi del slike posameznih kadrov je neoster, kar pa je nepopravljivo, saj je neostrina verjetno prisotna že na original negativu. Tudi to bi bilo potrebno preveriti.
• Po našem mnenju je problematičen tudi zvok, saj so dialogi ponekod popolnoma nerazumljivi, odgovorni pa so nam tudi potrdili, da niso iskali morebitnih dodatnih virov boljših posnetkov zvoka (pozitiv kopije,…). Na projekciji ni bilo odgovorne osebe, ki je na projektu bodisi restavrirala bodisi nadzirala restavriranje zvočne sledi. Prav tako na projekcijo niso bili povabljeni slovenski strokovnjaki s področja restavriranja zvoka.

Srečno, Kekec (1963):

• Na določenih delih so barvna in svetlobna nihanja v sliki (flicker), ki nastanejo zaradi neenakomernega staranja emulzije slabo odpravljena/popravljena in moteča, kar posledično vpliva tudi na pomanjkanje barvne kontinuitete, zlasti pri dolgih kadrih.
• Nasičenost barv je skozi celoten film nekonsistentna, na določenih delih je močno viden restavratorski poseg v nasičenost, kar se kaže zlasti v nenaravnem odtenku človeške kože.
• Barvna korekcija je opravljena površno z mnogimi nekonsistentnostmi v barvah, zlasti v belinah in črninah, ki so pogosto nenaravno obarvani. Dobili pa smo tudi informacijo, da se restavratorji niso naslanjali na morebitne referenčne kopije, ker naj ne bi obstajale. Na sami projekciji v Slovenski Kinoteki se je izkazalo, da imajo za vsak film na razpolago dostopnih več kopij, ki bi jih bilo potrebno preveriti že na začetku v procesu raziskovanja pred samo restavracijo.
• Na projekciji ni bila prisotna odgovorna oseba za zvok, kot tudi ne strokovnjaki za restavriranje zvoka iz Slovenije.
• V vseh kadrih je prisotna neosterina, kar pa je nepopravljivo, saj je izvirni material tretja genaracija – dubnegativ. To bio se lahko odpravilo le v primeru, če bi za izvirni material uporabili prvo generacijo original negativ ali drugo duppozitiv.

Na projekciji za strokovno javnost smo si 21.09.2016 ogledali film Kekčeve ukane. Ob ogledu smo ugotovili sledeče pomanjkljivosti:

Kekčeve ukane (1968):

• Barvna in svetlobna nihanja (flicker) na določenih delih so zelo slabo popravljena in izredno moteča.
• Na levem robu slike se občasno pojavi črn rob.
• Barvna korekcija je narejena površno, posamezni kadri so svetlobno in barvno neizenačeni, prisotni so močni skoki barv iz kadra v kader kot tudi močno obarvane beline in črnine.
• Kar nekaj kadrov je bilo barvo in svetlobno korektnih kar kaže na to, da bi se iz tega izvornega materiala lahko naredila boljša restavracija.
• Restavratorji se niso posluževali referenc, ali naredili obsežnejše raziskave dostopnih materialov, kajti tudi tukaj se je izkazalo, da je samo v Slovenski kinoteki na voljo več pozitiv kopij filma.

---

Vse naštete pomanjkljivosti smatramo – na podlagi strokovnih izkušenj našega člana Leva Predana Kowarskega, ki je bil član strokovne skupine pri restavriranju filmov Sedmina in Dolina miru in mnenja restavratorjev Janeza Ferlana-Iridium film (Sedmina, Dolina miru) in Francija Strehovca (TV Slovenija – Mediateka, upokojen) ter kolorista Emila Svetlika – Teleking, ki so bili prisotni na projekcijah – za bodisi popravljive, bodisi nepopravljive (za kar restavratorji niso podali nobenih dokazov). Vodja projekta pri Jugoslovanski kinoteki g. Dubravko Badalić je vsem na projekciji tudi javno povedal, da bi restavracijo lahko opravili bolje, vendar so imeli (zlasti pri filmu Kekčeve ukane) omejene časovne možnosti.

Poleg tega so bili distributerju posredovani napačni tehnični podatki o projektu. Filmi o Kekcu niso digitalizirani v trenutni standardni restavratorski 4k resoluciji za 35 mm film kot je bilo zapisano v objavi Cankarjevega doma, pač pa v nižji 2 k resoluciji, ki je trenutni kino standard za digitalne projekcije.

Glede na vse našteto menimo, da se odgovorne osebe v Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu Republike Slovenije do projektov digitaliziranja in restavriranja filmske dediščine vedejo neodgovorno, ne zagotavljajo ustreznih pogojev dela in kadrov, ki bi jamčili za kvaliteto opravljenih storitev.

Strokovni ogled vseh treh filmov je bil narejen na koncu restavriranja. Vsem nepravilnostem bi se lahko izognili, če bi bila strokovna skupina prisotna na procesu že od začetka – na raziskavi virov ter že na prvih testih.
Opozorili bi tudi na to, da državi Slovenija in Srbija v 25-tih letih še nista uredili sukcesije po SFRJ na področju slovenske filmske kulturne dediščine. Veliko slovenskih filmov je še vedno v originalih (negativ/intermediat) v Beograjskih kinotečnih arhivih, poškodovane pozitiv kopije pa so v Sloveniji.

Iz zgoraj omenjenih razlogov ni vedno mogoče pridobiti filmskih originalov v Slovenijo in edina možnost izvedbe projekta je v tujini.

Ministrstvo za kulturo Slovenije namenja premalo denarja za profesionalno digitalizacijo in restavriranje slovenske filmske kulturne dediščine.
Zaradi pomankanja finančnih sredstev se v tujino ne pošilja določenega števila strokovnjakov za digitalizacijo in restavriranje filmov.

Za zahtevno digitalizacijo in restavriranje treh celovečernih filmov je SFA v Beograd poslal samo pooblaščenega direktorja fotografije in še to samo za 3 dni. Manjkal je strokovnjak s področja digitalizacije in restavriranja zvoka ter predstavnik režiserjev. Za nobenega od treh Kekcev se ni naredilo obsežnejše raziskave dostopnih materialov.

 

Pozivamo Arhiv Republike Slovenije, da projekt restavriranja filmov o Kekcu vrne v delo ter zagotovi pogoje za kvalitetno opravljanje restavratorske dejavnosti.

 

Ljubljana, 26.9.2016

Jure Černec, predsednik
Simon Tanšek, tajnik
Lev Predan Kowarski, član