Sprava po slovensko (Rado Likon, ZFS)
Končano snemanje kratkega igranega filma “SPRAVA”, v režiji Marte Frelih. Direktor fotografije, Rado Likon, ZFS.
Vroč poletni dan. Idilična pokrajina na Dolenjskem. Šestdesetletni kmet Miha se ves razgret vrača s travnika kjer je obračal seno. Na poti domov se ustavi ob manjši mlaki. Sleče prepoteno obleko in zabrede v osvežujočo vodo.
Za njegovim hrbtom v grmovju ga zagleda sosed Jože, s svojim enajstletnim sinom. Zarotniško se spogledata in se po prstih odpravita do oblek, ki jih je Miha pustil v travi, jih pobereta, potem pa med smehom hitro stečeta proti domu. Miha se v vodi obrne in zagleda soseda, kako v teku izginjata za neko smreko v gozdu.
Nekoliko kasneje Miha bos in gol jezno teče po gozdu proti domu. Z vejama v roki (spredaj in zadaj), si pokriva ključne dele telesa. Ko pride iz gozda, ga na jasi zagledajo trije otroci, v spremstvu starejše ženske. Otroci se na glas krohotajo, Miha pa se osramočen skrije za neko drevo in čaka, da gredo otroci z žensko mimo.
Ko se že znoči, se Miha približa svoji hiši, pred hišo pa ga pričakajo njegova ukradena oblačila, pripeta s kljukicami na vrv za perilo, ki je pred hišo napeta med dvema jablanama.
Drugo jutro se kmet Jože ob kikirikanju petelina prebudi. Sliši se brenčanje muh. Sumničavo pogleduje okoli sebe. Zavoha neznosen smrad. Hitro vstane in pogleda skozi okno. Pod oknom zagleda kup gnoja, nad katerim veselo krožijo muhe. Vizavi Jožetove hiše se sosed Miha vrača z nočne akcije. Vile, s katerimi je prenašal gnoj odloži ob steno svoje hiše in zadovoljno vstopi.
Ponoči neurje s točo uniči ves pridelek obeh kmetov. Zjutraj si ogledujeta nastalo škodo in nesrečo dojameta kot kazen njunemu sporu – medsebojnim nagajanjem, ki so presegla vse meje dobrega okusa.
Okrajno sodišče v Novem mestu. Kmet Miha in Jože obiščeta sodnika in ga prosita, da razreši njun primer. Povesta mu, da se že leta sovražita in si nagajata, zdaj pa sta pripravljena narediti vse, samo da se njun spor konča.
Sodnik ju pospremi do ječe in jima sporoči, da ju bo izpustil, ko se spet pobotata. Dnevi minevajo, kmeta pa v ječi molčita in gledata vsak v svojo steno. Vsak dan dobita v asketsko celico svežo vodo in kos črnega kruha. Tretji dan pa se omehčata in si tu in tam namenita kak pogled. Kasneje si izmenjata tudi kak bežen nasmešek, dan pa končata v glasnem krohotu.
Ko potrkata na vrata zapora, vpijeta, naj ju izpustijo, saj sta spet prijatelja. Sodnik pa se hoče prepričati, če je to res in zahteva od njiju, da se objameta in poljubita, kar na sodnikovo veliko presenečenje tudi storita. Sodnik ju izpusti iz celice. Kmeta se sodniku toplo zahvalita in jo objeta mahneta proti izhodu sodišča, kakor da se vračata iz najljubše gostilne. Sodnik presenečeno zre za njima.
Kmeta končata nenavadni dan ob v gostilni. Ko sta že močno okajena, se prepir med njima znova razplamti.
Scenaristka in režiserka: Marta Frelih
Scenarij in režija: Marta Frelih
Direktor fotografije: Rado Likon
Scenograf: Zoran Lesjak, Hera Žnidaršič Bovhan, Bobe Petruševski
Kostumografinja: Marta Frelih
Oblikovalka maske: Eva Uršič
Asistentka produkcije: Dunja Zlotrg
Producenta: Zoran Dževerdanović in Aleksandra Balmazović
Igrajo: Pavle Ravnohrib, Ludvik Bagari, Alojz Svete, Gašper Ružič, Vanja Lukšič, Aleksandra Balmazović, Zoran Dzeverdanović, Stella in Ava Tozon, Vid Balmazović in drugi
avtorji fotografij: Aljaž Tepina, Bobe Petruševski, Rado Likon
Galerija slik
