Filmska dediščina: o restavriranju Sedmine in Doline miru
Iz kinotečnih arhivov: Lev Predan Kowarski
Zgodovina filmske umetnosti je zgodovina filmskega traku, ki je bil dolga leta edini nosilec gibljivih slik.
Filmski trak je z arhivskega stališča relativno obstojen medij, vendar se premalo zavedamo, da zaradi starosti materialov, nepravilnega hranjenja, naravnega propadanja, predvsem pa zaradi pomanjkanja strokovnosti, vestnosti in finančne podpore za oskrbo in restavriranje filmov preti velika nevarnost, da bomo za vedno izgubili velik del te dragocene dediščine.
Sodobne digitalne tehnologije nam prvič v zgodovini omogočajo, da film (avdiovizualno delo) restavriramo, to pomeni, da se približamo prvotnemu videzu. Prav tako je mogoče izdelati identične kopije, kar pri filmskem traku ni bilo mogoče. Poleg tega so mehanske poškodbe traku ob vsakem predvajanju poslabšale kakovost filmske kopije. Slaba stran digitalnih zapisov se kaže predvsem v negotovi prihodnosti glede kompatibilnosti tehnologij (za ogled filmskega traku potrebujemo tako rekoč le izvor svetlobe; da bi si ogledali digitalni zapis, pa so potrebne kompleksna strojna in programska oprema ter električna energija), obstojnosti nosilcev (premalo časa je preteklo, da bi katerikoli digitalni nosilec lahko dokazal svojo obstojnost), občutljivosti za poškodbe (vsaka poškodba povzroči izgubo celotnega filma, pri analognem zapisu se izgubi le poškodovani delec) ter stroškov arhivskega vzdrževanja digitalnih gradiv, ki so nekajkrat višji od pravilnega arhivskega hranjenja filmskega traku. Dobra restavratorska praksa zato zahteva, da se digitalno restavrirani film vrne na filmski trak, s čimer so zagotovljeni dobra obstojnost in relativno nizki stroški vzdrževanja. Več…
Članek Leva Predana Kowarskega je bil prvotno objavljen v reviji Ekran (april-maj, 2016).
Fotografija arhiva Slovenske kinoteke je bila objavljena v prvotnem članku revije Ekran.
