Večer ZFS: Film po izboru direktorja fotografije Andreja Lupinca
Dersu Uzala: Lovec iz plemena Nanai
Z izborom filma sem hudo okleval. Želel sem izpostaviti film, ki je dovolj intimen, z močno zgodbo, ki se gradi med dvema protagonistoma in ki ima fotografijo, ki natančno sledi dogajanju, se včasih izvije iz tega kalupa, zajadra po svoje in zgodbo spet ujame. Najprej sem pomislil na Pekel na Pacifiku iz leta 1968 režiserja Johna Boormana, kjer se Lee Marwin in Toshiro Mifune na osamljenem otoku vojskujeta za svoje prepričanje. Potem sem se spomnil filma Enooki Čarli, Dona Cheffya, kjer večino časa črnski vojak in kruljavi Indijanec bežita pred zasledovalci čez puščavo in počasi spoznavata drug drugega. Kot Beg v verigah, Stanleya Kramerja. Nato se je v zavesti izrisal Modri vojak iz leta 1970. Kmalu sem pomislil še na druge filme iz tistega obdobja, ki so obravnavali podobno problematiko. To so Mali veliki mož, Artuja Penna, Silversteinov Mož imenovan Konj, Pollackov Jeremiah Johnson iz leta 1972 in Odrešitev ter tehtal med mlajšima filmoma Pleše z volkovi in Avatarjem, kjer gre za identični zgodbi. Razmišljal sem o Urgi, filmu Nikite Mikhalkova, kjer mongolski pastir in ruski šofer preskočita kulturni in civilizacijski prepad in če sem iskren, sem pomislil tudi na film Reka poje mi, zaradi različnih karakterjev obeh bratov in zato, ker sam muharim in ker je film dobil oskarja za fotografijo. Da ne omenjam Povratnika, kjer se Inauritu sprehaja skozi zgodovino vesterna ter odkrito kar se mizanscene tiče, citira Tarkovskega in ko je srečanje sovjetske kinematografije z ameriško v zadnjem času najbolj prepoznavno. No, ta film za zdaj še ni predmet kinotečnega arhiva.
Vendar se mi je zazdelo, da je Dersu Uzala film, ki združuje vse strahove, hrepenenja, spoštovanja, tkanja prijateljskih vezi in kjer je konflikt z naravo neizbežen za tiste, ki gledajo samo prek resursov in da je to enostavno delo, ki je kvintesenca vseh prej naštetih filmov.
V svoji avtobiografiji Akira Kurosava, ko spregovori o tem filmu, režiserja, oziroma sebe, primerja z lososom: Ko smo bili rojeni in smo odraščali ob reki, ki je kmalu postala onesnažena, tako kot japonska filmska industrija, se nismo mogli vrniti proti toku, se povzpeti nazaj, da bi na drstišču odložili svoje ikre. Eden od teh lososov ni videl druge možnosti, kot da odplava na dolgo potovanje do oddaljene sovjetske reke, kjer lahko rodi nekaj kaviarja. In takole je do tega filma leta 1975 prišlo. »Ne mislim, da je to slaba stvar, čeprav je najbolj naravna pot za japonskega lososa, da odloži svoje ikre v japonski reki.« je takrat zapisal svoje misli Kurosava. Tisti čas je veliki japonski režiser imel težave, zlasti s filmom Dodeskaden, njegovem prvem barvnem filmu in zadnjem v standardnem formatu, ki je zanj pomenil hud finančni polom. Njegova poslovna napaka ga je potisnila v globoko depresijo, tako da je leta 1971 poskušal narediti samomor. Kljub temu, da se je več kot 30-krat porezal z britvico, je Kurosawa preživel. Vendar se je šele čez štiri leta vrnil k snemanju filmov. Tako je torej nastal Dersu Uzala, ki ga je Akira Kurosava želel posneti že na začetku svoje karijere, koncem tridesetih let prejšnjega stoletja po resnični avtobiografski zgodbi carskega oficirja, kartografa Arsenijeva. Že takrat je hotel snemati v okolju, kjer se je zares vse zgodilo, a zaradi političnih in vojaških napetosti to ni bilo mogoče, saj Usuri, ruska pokrajina, kjer se zgodba odvija leži med Kitajsko, Severno Korejo in Japonskim morjem. Blizu so Sahalin in Kurilski otoki, kjer se Japonska in Rusija za nadzor ozemlja prerekata še danes.
V filmu bi moral vlogo preprostega lovca igrati Toshiro Mifune, najbolj izpostavljen japonski igralec, igralec, ki je Kurosavi za večino njegovih najprepoznavnejših filmov posodil telo in obraz, dušo pa zapekel na celuloid, vendar zaradi dolgotrajnega snemanja do tega ni prišlo. Vodiča po sovjetski zamrznjeni tundri iz ljudstva Nanai je potem odigral Maxim Munzuk, ki je filmu vdahnil iskrenost divjine. Dersu Uzala je film o spoznavanju in sodelovanju različnih kultur. Kot je odnos med carskim kartografom in lovcem, med prebujajočo industrializacijo in neizprosno naravo, med sovjetskimi igralci in tehniki, med japonskim režiserjem, med dvema sovjetskima direktorjema fotografije, ki sta bila bolj domača s Sovscope 70 kamerami in Akazujem Nakaiem, ki je za Kurosavo posnel 7 samurajev, Ran, Ikiru in Krvavi prestol. In to je prvi in edini Kurosavin film posnet na 70 mm trak. Zdi se, da je bila to edina mogoča izbira. Epska širina zasnežene ravninske pokrajine je s tem prišla do izraza in se v popolnosti izognila portretnim značilnostim vesterna s sovjetsko samosvojostjo v formatu 1:2,20. Tako kot v tundri, ko sta trčili dve civilizaciji, sta trčili dve produkciji… in se čudovito dopolnili v simbolnem in stvarnem svetu. − Andrej Lupinc, ZFS
