11. in 12. aprila bo v Slovenski kinoteki potekal mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine. Objavljamo celoten program in vse predavatelje.
PROGRAM (Program_simpozija)
K digitalnemu restavriranju filmske dediščine – prvič v Ljubljani.
Če s konserviranjem in restavriranjem likovne in arheološke dediščine skrbimo za ohranjanje zgodovinske in estetske vrednosti posameznih predmetov, je razumevanje stroke povsem drugačno, ko obravnavamo nosilce gibljivih slik.Vse od izuma filmskega traku pa do pojava digitalne kinematografije so bile filmske podobe zapisane na celuloidnem nosilcu ter kot takšne tudi prikazane. Ravno zaradi lastnosti filmskega traku kot medija, ki vsakič znova oživi le ob potovanju skozi mehanizem projektorja, pa se njegovi obrabi in relativni obstojnosti ni mogoče izogniti. Možnost prikazovanja filmov je zato močno odvisna od reprodukcije filmskih kopij in migracija vsebin na nove nosilce tako ostaja primarni pogoj za obstoj filmske zgodovine.
Zgolj proces izdelave novih fotokemičnih kopij pa ni vedno ponujal zadovoljivih rezultatov – mehanske poškodbe traku, fragmentiranost ali le delna ohranjenost filma so zahtevali dodatne intervencije, kar je botrovalo začetkom filmske restavracije. Ker so se prvi restavratorski postopki na filmu pojavili kot spremljava fotokemične reprodukcije, tehnologija za analogno filmsko restavracijo izvira prav iz infrastrukture filmskih laboratorijev. A čeprav za tehnologijo filmske reprodukcije stoji pestra zgodovina, njena prihodnost ostaja vprašljiva vse od pojava digitalizacije, ki je tehnično močno zaznamovala in spremenila proces filmske proizvodnje. Celuloidni nosilec filmskih zapisov je postopoma zamenjal hardver s podatki, zapisanimi v binarni kodi, analogni filmski projektor pa je nadomestila digitalna oprema za predvajanje.
Vpliv digitalnih tehnologij pa se ne odraža le v filmski produkciji, temveč spremlja in oblikuje tudi potrebe po novih metodah arhiviranja. Z možnostjo digitalizacije analognega filmskega traku se je namreč področje ohranjanja filmske dediščine znatno spremenilo: če je na eni strani obogatila naravo restavratorskega dela, hkrati dopušča mnogo več možnosti za manipulacijo slike in zvoka, kot jih je predhodno dovoljeval proces analogne restavracije. Uporaba digitalnih orodij lahko namreč zlahka uide izpod nadzora, če z njimi ne ravnamo v skladu z etičnimi načeli stroke. Tu pa naletimo na zagato – z vidika restavratorske teorije je v primerjavi z likovnimi deli film relativno mlad medij, zato to področje še ni tako dobro teoretsko utemeljeno. Vsaka arhivska institucija, ki se včlani v Mednarodno združenje filmskih arhivov (FIAF), se sicer zaveže k upoštevanju etičnega kodeksa, a ta zgolj orisuje okvir principov arhiviranja in restavratorskih načel ne opredeljuje podrobneje. Pomanjkanje etičnih standardov sicer ne preseneča: zaradi tranzicijskega stanja kinematografije stroka svojo legitimnost utemeljuje na preseku drugih ved, predvsem medijskih študijev, arhivskih teorij, zgodovine filma, informacijske tehnologije, teorije restavratorstva in medijske arheologije. Rezultati prepletanja so sicer vselej aktivne razprave, ki pa se nemalokrat osredotočajo predvsem na materialnost filmskega nosilca. Sklicevanje na osnovna statusna vprašanja filma tako povzroča, da stroka ostaja razdeljena. Če na eni strani vladajo skepticizem, zadržanost in priseganje na analogni format kot »edini resnični filmski nosilec«, drugi verjamejo, da je digitalno sestavni del sodobne avdiovizualne kulture in da je hibridno stanje kinematografije tisto, ki narekuje trende ohranjanja in prikazovanja filmske zgodovine. Arhivska stroka je razpeta med konservativnim in progresivnim bregom in žal se prepogosto dogaja, da restavrirana filmska dela postanejo orodje za merjenje moči arhivskih institucij.
Kljub bojaznim, da rastoči trendi digitalizacije ogrožajo obstanek filmske zgodovine na analognem traku, pa trenutno tranzicijsko stanje stroke le ni tako črno-belo. Če je doslej iskala načine za arhiviranje zgodovine, zapisane na analognem filmskem traku, se danes stroka sooča z ekspanzivno naraščajočim številom digitalno ustvarjenih filmskih del, ki jih je treba arhivirati v skladu z naravo njihovih nosilcev in skrbeti za njihov obstanek tudi v prihodnosti. Zaradi ključne naloge filmskih muzejev, kinotek in arhivov, da skrbijo tako za ohranjanje kot prikazovanje filmske zgodovine na njenem izvornem nosilcu, so institucije dolžne vzdrževati delovanje analognega filmskega dispozitiva, ob tem pa nenehno tudi posodabljati sistem v skladu s sodobnimi arhivskimi praksami.
Za njihovo razumevanje se je v prvi vrsti treba znebiti predsodkov, da je digitalna tehnologija nujno zlo. Omogoča namreč nove načine za črpanje informacij iz originalnih filmskih elementov in ponuja več možnosti za njihovo restavracijo, pri čemer pa so vsi postopki izvedeni na digitalni verziji filma, dokler originalni elementi počivajo v hladnih arhivskih prostorih. David Walsh, eden od govorcev na prihajajočem ljubljanskem simpoziju, celo ugotavlja, da je izraz digitalna restavracija povsem neprimeren: »Ničesar ne restavriraš, ker ničesar nisi izgubil – vse informacije se še vedno nahajajo v originalnih verzijah.«[1]
Kljub temu da lahko originalna gradiva ob primernih pogojih hranjenja še nekaj časa služijo kot filmski nosilci, pa bo po vsej verjetnosti prav restavrirana verzija tista, ki si jo bo ogledalo večje število gledalcev. Restavriranje obsega vse postopke v procesu izdelave digitalnega intermediata, od skeniranja filmskega traku do končnega ponovnega zapisa na analogni nosilec, med katerimi so stabilizacija, čiščenje, odpravljanje odrgnin, mehčanje filmskega zrna, odstranjevanje filmskega šuma, uravnavanje trepetanja slike, korekcija barv, prilagajanje svetlobnih vrednosti in drugi. Čeprav se na prvi pogled zdi, da lahko uporaba kombinacije avtomatskih in ročnih filtrov privede do digitalne manipulacije slike in zvoka, pa ni nujno tako. Za ohranjanje inherentne lepote filmskih vsebin pri prepisu iz analognega v digitalni format je poleg znanj iz arhivskih in medijskih študijev, informacijske tehnologije in restavratorske etike pomembno predvsem zavedanje o pomenu tako avtorske in zgodovinske kot estetske vrednosti filma, ki sovpadajo z okoliščinami njegovega nastanka in pomena v širšem kulturnem prostoru.
V luči vse bolj odmevnih teženj po ohranitvi slovenske filmske dediščine, pomanjkanja enotnih etičnih normativov in potrebe po vzpostavitvi infrastrukture za restavracijo bo 11. in 12. aprila v prostorih Slovenske kinoteke potekal Mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine. Simpozij bo gostil strokovnjake iz uveljavljenih arhivskih institucij po svetu, predavanja o aktualnih temah s področja etičnega, tehničnega in organizacijskega vidika restavracije filmov pa bodo spodbudila k razmisleku o načelih ohranjanja filmske dediščine pri nas. — Nadja Šičarov
Objavljeno z dovoljenjem Slovenske kinoteke in avtorice članka Nadje Šičarov.